Zakon o delovnih razmerjih ZDR-1 določa, da se pogodbe o zaposlitvi praviloma sklepajo za nedoločen čas in le izjemoma naj bi se pogodbe lahko sklepale za določen čas.
Delodajalec ne sme skleniti ene ali več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas za isto delo, katerih neprekinjen čas trajanja bi bil daljši kot dve leti, razen v primerih, ki jih določa zakon ( nadomeščanje začasno odsotnega delavca, zaposlitev tujca z delovnim dovoljenjem za določen čas, zaposlitev poslovodne osebe ali prokurista, projektno delo…).
Delodajalec istega delavca po izteku dveletne zaposlitve še vedno lahko zaposli za določen čas, toda za drugo delo.
Pri veriženju pogodb v okviru 2 letne omejitve zaposlovanja za isto delo je vsekakor nujno poznati tudi to, da trimesečna ali krajša prekinitev ne pomeni prekinitve zaporednega sklepanja pogodb o zaposlitvi.
Če delodajalec prekorači dvoletno omejitev, se šteje, da je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo. Če ostane isti delavec na delu tudi po dveh letih, za kateri je sklenil pogodbo o zaposlitvi, se mu pogodba spremeni v pogodbo za nedoločen čas.
Če se pogodbeni stranki v pogodbi o zaposlitvi, to sta delavec in delodajalec, izrecno ne dogovorita, da gre za pogodbo za določen čas, se po določbah ZDR-1 šteje, da je pogodba sklenjena za nedoločen čas. Če pa je v pogodbi o zaposlitvi izrecno določen čas trajanja, pa gre za pogodbo o zaposlitvi, sklenjeni za določen čas.
